Literarni biserčki…

 
Besede, besede, besede
vaše besede,
tihe, zašepetane, glasne,
iskrive, žlahtne, tople, mile,
kratke in dolge,
ranljive, šibke in močne,
izgovorjene, napisane,
zapeljive, skrivnostne, nagajive…
(Zmaga Donkov)

 

Spoštovani starši in drugi obiskovalci naše spletne strani.

V šolskih klopeh pogosto nastajajo literarne stvaritve, iskrice, besede, ki jih ponavadi vidijo le učitelji.  Da. Tihe, glasne, kratke, dolge, skrivnostne, nagajive, iskrive, izgovorjene, napisane… Pa ne le v šolskih klopeh. Najstniško počečkani zvezki pri marsikomu ne vidijo belega dne. Mi smo se odločili, da nekatere naše stvaritve obelodanimo z namenom, da obogatimo/dokažemo, da so nekateri naši literarni biserčki vredni vašega branja. Trudili se bomo, da naši domišljiji pustimo čimbolj prosto pot, da našo domišljijo posejemo tudi med vas. Da rodi in raste tudi z vami.

Spodaj si boste lahko ogledovali različne prispevke učencev našega razreda, bodisi prispevke, ki nastajajo v šolskih klopeh ali prispevke, ki nastajajo v skritih kotičkih doma, na izletu, pri prijateljih, v naravi, v topli postelji…

Učenci jih bodo pošiljali tudi po e-pošti.

Veliko užitkov ob branju..

Pisali smo PRAVLJICE …

DOBRO IN HUDOBNO DEKLE

 Nekoč sta živeli dve deklici. Ena je bila hudobna, prevzetna in ukazovalna. Druga pa je bila njeno čisto nasprotje. Bila je preprosta, prijetna in ponižna.

Nekega dne je hudobna deklica v gozdu nabirala jagode. Zaslišala je mijavkanje. Bil je črn muc. Prosil jo je za kos kruha. Hudobna deklica mu je rekla naj odide stran in da ga noče več videti. Nato jo je črn muc prosil za jopico, a mu je hudobna deklica odgovorila, da če ne odide mu bo stopila na rep. Črn muc se je ustrašil in zbežal.

Dobro dekle je v gozdu sekalo veje, da bo zakurila v peči, saj jo je zeblo. Tudi ona je zaslišala mijavkanje. Tudi njo je črn muc prosil za kruh. Odšla sta v punčkino hišo. Tam je deklica zakurila. Muc je tam dobil čaj in kos kruha. Prosil jo je za jopico. Šla je do omare poiskala volno in pletilke ter mu spletla jopico. Muc ji je bil hvaležen.

Vzel je čarobno palčko in punčki v znak hvaležnosti pričaral veliko skladovnico drv. Zamahnil je z repom in hiška je bila nova, hudobno dekle pa je z urokom spremenil v grduljo.

Vita Vidmar, 4. a

HUDOBNI PRINC

Nekoč, pred davnimi časi je živela kraljica s sedmimi sinovi.

Hotela je, da bi se sinovi poročili. Vsem sinovom je naročila, da kdor bo prvi našel ženo, bo novi kralj. Potem so šli na konje, vzeli pijačo in odšli. Prvi sin je odšel v močvaro, zelo se je bal, čeprav je bil najstarejši. Tam je zagledal lepo žensko. Ko jo je prijel za roko, se je spremenila v zlobno čarovnico in ga je pozlobila. Potem je odšel domov in zamrznil kraljico, služabnike in pet sinov. Najmlajšega brata ni pozlobil, ker je tako majhen. Najmlajši brat je odšel k dobri kraljici, ki mu je dala čarobno krono. Z njo bo lahko premagal svojega brata in zlobno čarovnico. Ko je prišel v grad, je iskal brata. Ko je pogledal nazaj, ga je hotel brat zamrzniti, vendar ga ni mogel, ker ga je varovala krona. Ko ga je hotel še enkrat zamrzniti, se je udarec odbil in zato je zlobni brat zamrznil. Takrat se ni nič spremenilo. Rekel si je, da mora uničiti še zlobno čarovnico, da se bodo drugi odmrznili. Ko je prišel k čarovnici, se ji je zgodilo enako kot bratu. Drugi se še niso takoj odmrznili, potem pa ja. Takrat so bili veseli za najmlajšega brata. Kraljica je dejala, da je on novi kralj.

Takrat je dobil ženo, živela sta srečno do konca svojih dni.

Gal Rejc, 4.a

IZGUBLJENI MEDVEDEK

Nekoč, že dolgo tega, je živel medvedek z imenom Maksi. Živel je v Medvedovi ulici za devetimi gorami.

Nekega dne je Maksova družina odšla na sprehod po bližnjem gozdu, ampak je bila preveč gosta megla. Držali so se za roke, da se ne bi izgubili, ampak medvedek Maksi je bil radoveden in je spustil mamino roko, da bi pogledal, kaj je v grmovju. Maksova družina je odšla naprej, on pa se je izgubil v gosti megli.

Maksi je iskal družino in je naletel na volka. Vprašal ga je, če ve kje je Medvedova ulica. Volk mu je prijazno odgovoril, da ve kje je in da ga lahko pospremi do njegovega doma. Tako je medvedek zaupal volku in sta se odpravila do doma. V tem času je družina iskala medvedka, a zaradi mrazu so se odpravili domov. Kmalu za njimi sta prišla še volk in medvedek. Družina je volka povabila v hišo, za zahvalo pa mu je dala okusno piščančjo kračo.

Vsi so bili srečni do konca svojih dni.

Maj Vehar, 4. a

MAVRIČNO DEKLE

Nekoč pred davnimi časi je bil svet cel siv in pust. Dokler se ni rodilo zelo čudno dekle. Bilo je Mavrično dekle. Ime ji je bilo Mavrica. Za druge je bila nekaj čudnega. Vsi so se je izogibali, se čudili in govorili: »Joj, kako je čudna!« ali pa: »Kako je grda!«

Skratka, nihče je ni maral. No, torej je bil svet čisto siv in bled, prav tako prebivalci na njem, ona pa je bila mavrična in barvna. Ko je prvič šla v šolo, so vsi delali isto in ob istem času. Ona pa je bila izjema. Pri kosilu prav tako. Ko so jo zmerjali, so jo vsi ob istem času, da bi jih lahko še počakala. In ker ni bila ista, ni imela prijateljev. Pri kosilu se je želela pogovarjati, pa ji nihče ni odgovoril. Ni in ni našla prijateljev, vsi so jo sovražili. Nekega dne ko je bila pri kosilu in je bila ura, da so morali že pojesti, jo je neko dekle le pogledalo in ji odgovorilo na vprašanje. Tako se je začelo njeno prvo prijateljstvo na tej šoli. Še vedno pa se ni družila z njo. A se je končno počutila kot znanka. In naslednji dan se ji je njena nova prijateljica predstavila. Ime ji je bilo Nadja Pelnik  in bila je zelo prijazna. Povedala je tudi, da je umetnica in da je njena slika v muzeju na Dunaju. Vprašala je, če se danes ob 14:55 lahko dobita pri njej doma. In kaj misliš se bosta dobili? Ja, sta se dobili, v petek popoldan ob 14:55 pri njej doma. Bilo je zabavno. Najprej sta šli na sladoled, potem v kino in na koncu sta pri Nadji jedli kekse in pili mleko. Potem je Mavrica predlagala, da si gresta pravit vice. Prva je začela Nadja in ga je povedala takole: »Zakaj blondinka pleše pred semaforjem? Ker misli da je disko. Zakaj pa policaj  pleše pred semaforjem? Ker vidi blondinko da pleše pred semaforjem«. »Ha, ha, ha!« Se smeje Mavrica. No, Mavrica, pa ga je povedala takole: » Zakaj ima blondinka v avtu sekiro? Da lahko seka ovinke.« »Ha, ha, ha!« se zasmeje Nadja. In tako se je vse začelo. A v šoli se je nekaj spremenilo. Nekateri so ji rekli: »Uau, kako si lepa!« ali »Tudi jaz bi imel/a tako obleko.« Skoraj vsi razen bogatašev. Oni še vedno mislijo, da so zelo posebni in zanimivi, a zdaj ne več. Zdaj je v središču pozornosti Mavrica. Bogataši so se je želeli znebiti. Neke noči so jo ugrabili in jo spraševali. Prvi bogataš: »Ali hočeš pozornost?« »Ne!« je odgovorila. Drugi bogataš: »Kaj načrtuješ?« »Čisto nič« je sproščeno odgovorila. Tretji bogataš: »Zakaj si mavrična?« »Ne vem, taka sem se rodila,« jim je odgovorila. Odpeljali so jo k starešini. »No kaj menite?« so vprašali bogataši. »No, da nič ne skriva in da je dobra. A čuvajte jo, saj bo enkrat rešila vse nas,« je še posebej poudaril starešina in odšel. Tudi bogataši so Mavrico vrnili domov in jo spomnili, kaj je rekel starešina. In se ji opravičili za vse. Najprej je svet bil bel, siv in črn. Naslednji dan je bil bel. Še en mesec pozneje siv in na koncu vedno temnejši. Ljudje so se bali. In vsak ki je šel mimo, jo je prosil, naj to popravi, saj jim je starešina rekel, naj prosijo za pomoč njo. A je vsakemu rekla, da ne ve kako. Na koncu ko ji je bilo dovolj, je rekla: »No prav bom poizkusila.» In takrat je mimo prišel starešina in ji dal čudno knjigo. Zvečer, ko je knjigo prebrala, je ugotovila, da je knjiga o njej. V njej je pisalo tudi to: V letu 5032 se bo med 5. marcem in 5. junijem naredila nevihta, ki jo ustavi le Mavrično dekle, ki se rodi samo takrat in nikoli več. Lahko jo ustavi samo s tem urokom:

»Bela, siva, črna je nevihta, ki ustavi jo dekle,

ki v šoli naj prej maralo ni.

Je dekle mavrično,

ki svet bo rešilo.«

Tako je prebrala ta urok Mavrica in se zavedala, da je to ona. In da ima veliko odgovornost. Nenadoma je začutila moč. V tistem trenutku se je spremenila. Imela je ušesa, rep in rog od samoroga, imela je dolge mavrične lasje in dobila je mavrično moč. Zdaj se je začel spopad, ki je bolel Mavrico in nevihto. Vmes se je Mavrica skoraj predala, ampak na koncu, ko je zmagala, je svet postal barven in lep prav tako vsi in vse na njem.

(Ta pravljica nas uči da so tuji ali drugačni ljudje lahko tudi koristni in prijazni.)

Anika Zabukovec, 4. a

POŽREŠNI PES

Za devetimi gorami in devetimi vodami pod mostom je živel pes. Bil je potepuški pes, ki je rad grizel, zato so ga zanemarjali in preganjali od svojih domov.

Nekega dne je shiran in sestradan prišel do potoka, da bi popil vodo, ko je zagledal starca. Nekaj časa sta se gledala iz oči v oči, potem pa je starec spregovoril: Bi rad kaj mesa? Wf,wf! No, potem pa naj ti tekne! To meso ima čudežno moč. No, saj sem tudi sam čarovnik. Poglej, tukaj imam čarobno palico, da začaram kakšnega nepridiprava. Wf, wf? Pameten pes pameten si. No, pridi, da te malo pocrkljam. Kaj praviš na malo gostije? Potem pa zagledata tri čarovnike, ki hodijo s čarobnimi palicami v rokah in rečejo: Ne ganite se če ne … In psa dajte nam! Starec dvigne svojo čarovno palico in zapije: Hokus pokus simsalabim rokovez in enemu palica pade iz rok ter se mu roke zvežejo in pade po tleh, druga dva pa sta zbežala s psom vred. Starec je tekel za njima, vendar ju ni uspel ujeti, saj je bil že star in bolehen. Tretji čarovnik je zbežal v grmovje. Starec je ves žalosten odšel domov in razmišljal, kako bi psa dobil nazaj. Tekle so ure in ure pa še zmeraj ni ugotovil kako. Pes je med tem ležal na blazini in počival z ranjeno tačko. Starec se je vendarle odpravil na pot. Srečal je kopico ljudi, ki jih je spraševal ali so videli tri moške in psa, a ni dobil odgovora, dokler ni prišel do nekega starca, ki je povedal, da so šli na  severozahod  v gorovje. Starec se je takoj pripravil na pohod v gore. Hodil je in hodil in prišel na vrh nekega hriba, od koder je imel odličen razgled. Opazil je barako iz lesa. Takoj se je od pravil do tja, da povpraša, če so videli tri moške in psa. Ko je prišel, je zagledal čarovnike, ki so ugrabili psa. Potem pa se je pes predramil in enega ugriznil v zadnjico. Starec pa je začaral druga dva v žabi. Potem je šel s psom domov in mu dal kos mesa.

Živela sta srečno do konca svojih dni.

Tomo Kerček, 4.a

PRVI MLEČNI ZOBEK                                                                               

Nekoč je v shrambi pod stopnicami živela majhna mišja družinica.

Štela je le tri člane. Očeta mišona, mamo miš in malo miško Lučko, ki je hodila v vrtec Mala miš. Lučka je imela v vrtcu polno prijateljic, ki so s svojimi družinami živele v shrambah drugih hiš. Bližala se je jesen in mama je predlagala, da gredo na sprehod preden bo premrzlo. Lučka je tekla po pločniku in se spretno izogibala ljudem, ki so hodili mimo. Tekla je naprej, ko se je kar naenkrat zaletela v velik kamnit kip. Takoj je začutila, da je nekaj hudo narobe. Zob v ustih se je hudo majal. Poklicala je mamico in očka, njima pa je bilo to precej znano. Mama ji je povedala, da to ni nič posebnega in da ji bo zob kmalu izpadel. Ko so prišli domov, je bila Lučka sestradana. Ugriznila je v košček jabolka in zobek je ostal v njem! Očka ji je rekel, naj zob položi pod blazino ter počaka noč ali dve. V zameno ji bo za zob zobna vila prinesla darilce. Lučka je zob položila pod blazino, zjutraj pa jo je res na nočni omarici čakalo darilce. Takoj je zbudila mamico in očka, naj pogledata, kaj je dobila. Pokazala jima je liziko in deset evrov. Lučka je od veselja kar zaplesala.

Z njo lahko zaplešeš tudi ti.

                                                   Urška Ortar, 4. a

ZAJEC IN ČAROBNA SKRINJICA

Za devetimi gorami za devetimi vodami je v vasi v majhni hiški s starši živel deček po imenu Benjamin. Bili so zelo revni in velikokrat niso imeli denarja, da bi si lahko kupili hrano in obleko.

Nekega dne se je odpravil v bližnji gozd nabirat borovnice. Hodil je po gozdu in iskal grmičke na katerih so rasle borovnice. V gozdu je postajalo vse bolj temno. Zabredel je že tako globoko v gozd, da se je izgubil. Taval je in taval naokoli, vendar ni našel poti nazaj. Kar naenkrat pa je pred seboj zagledal velik brlog. Ker pa je bil Benjamin zelo radoveden in tudi strahopeten, se je odločil, da premaga strah in vstopi v brlog. V brlogu je bilo še bolj temno kot v gozdu. Z rokami je tipal okoli sebe, kar naenkrat pa je pred seboj zatipal nekaj kosmatega. Benjamin se je zelo prestrašil. Bil je velik zajec, skoraj tako velik kot Benjamin. Ujet je bil med dve skali in si sam ni mogel pomagati. Zajec je milo prosil: »Reši me prosim«! Benjamin je dvignil skalo in osvobodil zajca. Zajec mu je bil tako hvaležen, ker ga je rešil, da mu je v zahvalo dal čudežno skrinjico. Rekel mu je: »Karkoli si zaželiš, samo izreči besedo« in iz skrinjice vzameš željeno stvar. Pokazal mu je tudi pot nazaj iz gozda do doma. Ko je prišel Benjamin domov, je bil zelo lačen. Izrekel je besedo: »hrana« in iz čudežne skrinjice je vzel toliko hrane, da so bili vsi siti.

Od takrat naprej niso nikoli več trpeli lakote. Vse kar so potrebovali so vzeli iz skrinjice. Na voljo mu bo do konca življenja.

Nai Mrljak, 4. a

ZAKLETI GOZD

Nekoč pred davnimi časi je zraven majhne vasice stal ZAKLETI GOZD. Otroci so se že od nekdaj igrali v gozdu, a nikoli si niso upali prav daleč.

Nekega dne pa so se odločili, da tokrat poskusijo priti do Treh hrastov ob reki, o katerih so vedno govorili starejši vaščani. Podali so se na pot in se kmalu izgubili. Po dolgih urah tavanja so le našli rečico in…….poglej, poglej, ob njej so prav zares stali Trije hrasti. Igrali so se in plezali na hraste. Sploh niso opazili, da se je že stemnilo in da je ura že polnoč. Kmalu je najmlajši izmed otrok zaklical »Volkovi!« In res ob reki je stalo devetero volkov. Otroci so zbežali, a volkovi so bili hitrejši, odvedli so jih pred kralja volka. Kralj jih je ogovoril »Otroci sedaj veste, da živimo tu, a če nam daste besedo, se lahko igrate v gozdu.« Otroci so hitro prisegli, da bodo o volkovih molčali. Volkovi so jim napravili čolniček, s katerim so odpluli po reki do vasice. O volkovih so res molčali. Naslednji dan so se spet odpravili do Treh hrastov ob reki, nato pa so s čolničkom spet odpluli domov. Tudi tokrat so molčali o volkovih. Naslednji dan, ko so prišli domov, pa so staršem vseeno ponesreči izblebetali nekaj o volkovih. Starši so se odločili, da grejo ubit volkove, saj so se bali, da bodo otroci odšli v gozd in da jih bodo požrli. Ko so prišli v gozd, niso  mogli več ven. Po treh dneh in treh nočeh hoda so le nekako našli pot ven iz gozda, tega pa ni bilo več tam. Kratko malo ni ga bilo več tam. Zdaj, ko ni bilo več gozda je bilo otrokom, ki so prelomili obljubo, vedno dolgčas.

In vsi so živeli srečno do konca svojih dni, no, razen otrok, ki niso držali besede in niso nikoli ugotovili, kaj se je zgodilo z ZAKLETIM GOZDOM.

Alina Mohorič, 4. a

ČAROVNICA IN PALČEK

Nekoč za devetimi gorami je v gozdu na jasi sedela deklica.

Milo je pela, ko je na drevesu nekaj zaslišala. Prestrašeno je gledala. Iz drevesa je prišla vila, za njo pa 9 palčkov.  Deklica je vilo prosila, če bi ji dali kaj hrane in vode. Vila pa je vzela svojo čarobno paličico in pričarala polno dobrot. Vsi so se najedli, nato pa legli k počitku. Naenkrat  so zaslišali šumenje in na metli je  priletela zlobna čarovnica. Jezno je zavpila in jih je začarala, da so vsi okameneli. Le najmlajši palček se je skril, da ga čarovnica ni opazila. Čarovnica je poklicala svojih 7 stražarjev, da so jih odpeljali. Najmlajši palček pa jim je ves čas sledil. Ko so jih zaklenili v ječo, je stražar s ključem zaspal.  Najmlajši palček mu je vzel ključe in jih odklenil. Na srečo jih je čarovnica že prej odčarala, tako da niso bili več okameneli. Skupaj so pobegnili.

Živeli so srečno do konca svojih dni.   

Kristina Kavčič, 4. a        

Pisali smo pesmice besedovanja

MOJE BESEDOVANJE

Če je Vita čudovita,

mogoče je vitalna,

polna vitaminov.

Če je komu mar,

je Vidmarju

in vidram polnim spominov.

Vita Vidmar

BESEDOVANJE

Besede so lepe in čutljive,

besede so velike in male.

Za besede rabiš nalivnik in svinčnik.

Če bi pisal črke rabiš list.

Ajnur Kajtazović

BESEDARIJA

 Če je v pokrovu rov,

če je v kosi osa.

 Potem je rog v krogu,

 in nos v nosorogu.

Urška Ortar

BESEDOKADABRA

Če pajčevina se napije vina

in roka gre v poroko,

v Alini je velika lina,                                                

ki je kot oko široko.

Če šal se hitro stlači v šalo,

kost že šine v okostnjaka,

pok raznese pokrivalo

in jaz jem sad iz sadovnjaka.

Ker bil je bon v bonbonu,

je koren v korenjaku,

on leti v balonu

in med diši v medenjaku.

Alina Mohorič

COVID-19

Covid 19 je čudna stvar,

masko nosi in hitro stran.

Če ga dobiš, hitro zbežiš,

cepimo se zdaj vsi,

da smrdljivec odleti.

Zdravje najpomembnejša je stvar,

da virus šel bo stran.

Tomo Kerček in Maj Vehar

ČE GRE!

Če gre kos v kokos

in gre miš v mišelovko,

potem gre smet v smetano,

bombon v bombonjero,

tele v telefon,

in zob v zobozdravnika.

Uho gre v juho,

rak v rakuna,

knjiga v knjigarno,

rep v repatico,

šal v šalo,

pest v zapestnico,

in ura se rima z besedo kura

in v besedi kura je tudi ura,

in vedno je v neki besedi

nesreča tudi sreča.

Anika Zabukovec

DRUŽINA ŠKRATI

Mati, ati, sestra, brat,

bratec Franček sestra Nika,

mati, brati, ati, škrati,

skupaj smo družina Škrati.

Neo Primožič in Patrik Majnik

IGRIVA PESEM

Če biva med v medvedku,

se skriva ded v dedku,

potem je mati matica,

in se ati skriva v solati.

Leja Poljanšek

PRIJATELJI

Če pek je opeko,

in kos je kost.

Gre lahko uš pot tuš,

se skupaj tu dobijo,

in skupaj nit zgubilo.

Tina Poljanec

VABILO

Če vabilo vabi,

Kristina se povabi,

Vita se odpravi.

Potem se dobita,

in na ples oddrvita.

Kristina Kavčič

IGRIVA PESEM

Ko mrak bi bil rak,

in medved bi pil med,

opeka ne bi bila pek,

in jezno bi bilo jez.

Uš je v tušu,

banja skriva Anjo,

v brisačo se briše ris,

lučka prižge luč,

da se ati v copatih,

zavije v kopalni plašč.

Tine Govekar in Patrik Vojska

KOS

Mi prileti kos,

mi zleze v nos,

potrka na kost,

pol vidim nit,

mi pade rit.

Nai Mrljak

MOJE BESEDOVANJE

Če je Vita čudovita,

mogoče je vitalna,

polna vitaminov.

Če je komu mar,

je Vidmarju

in vidram polnim spominov.

Vita Vidmar

NAŠA KMETIJA

Naša kmetija

je eko kmetija,

se z zajčki lovimo,

in z mucki lovimo.

Naša kmetija

je eko kmetija,

kuža nam nagaja,

kokoš pa uhaja.

Naša kmetija

je eko kmetija,

me krave lovijo,

pa se pujsi smejijo.

Gal Rejc

NENAVADNA PESEM

Če  bi bil lak v oblaku, kos v kosti. 

Ko je nit, pozabim vzeti rit.

Ko vidim puško,  splezam na hruško.

Nazadnje pa še gnoj v gnojilu.

Žan Hvala

PISANJE

Piši, piši, piši, ni važno kaj,

s Havo napiši pesmico, pravljico, vabilo, voščilo in še kaj.

Če znaš pisati, je fino.

Z levo in desno roko, nogo, usti,

pisanje ne opusti.

Piši čitljivo, da bralca ne bo zvilo.

Rokopis ni za roko.

Tvoj podpis je kot prstni odtis.  

Hava Selava   

      MED     

V  panju med,

zunaj pa medved.

Na veji sedi kos,

ker sem na nogah bos.

Za to se vsedem v voz.

Nal Kržišnik

Pisali smo zgodbe ob mednarodnem dnevu strpnosti

MOJA   ZGODBA O NESTRPNOSTI

Nekega sončnega torka smo šli na obisk k moji stari mami. Mami je rekla, da je tam muca dobila mladičke. Šli smo jih pogledat. Odločali smo se, če bomo vzeli kakšnega ali ne. Bila sem zelo nestrpna glede tega. Potlej smo se le odločili, da bomo vzeli eno. A izivov še ni bilo konec. Najprej smo se morali odločiti, katerega mucka bomo vzeli. Namreč bili so štirje. Sicer pa to ni veliko, ampak toliko jih pač je. Bile so tri mucke in en mucek. In smo se odločili, da bomo vzeli muco. Bila je progasta, siva, črna in imela je modre oči.  A čakata nas še dva izziva. Namreč ne moremo je še vzeti domov, ker je tako majhna, da jo še v žep lahko dam. Zato moramo počakati še kar dva tedna. In spet sem nestrpna. Med tem se odločimo za ime. In smo se odločili. Ime ji bo Sinja. Vas zanima zakaj? Ker ima sinje modre oči. Končno je prišel trenutek. Bila sem na sošolkinem rojstnem dnevu in ko so me prišli iskat, je bila muca Sinja zraven.

Tako sem doživela zares lep trenutek.

Anika Zabukovec

STRPNOST IN NESTRPNOST

Strpna sem, ko moram čakati v dolgi vrsti za kosilo.
Ko me bratec uščipne in udari, ga ne udarim nazaj.Ko sem se pred leti igrala z mamo družabno igro Človek, ne jezi se! in izgubila, sem jo obtožila, da goljufa. Bila sem jezna, začela sem kričati. Takrat sem bila nestrpna.Če vidim kakšnega, ki je po izgledu drugačen ali invalida, se mu ne smejim.Ko srečam brezdomca, ki prosi za denar, mu takoj dam kakšen evro.Na Zanzibarju sem se na plaži igrala s temnopoltim dečkom.Kadar je zastoj na cesti, v miru počakamo v avtu in ne trobimo.Letos smo šli na morje skupaj z nono. Ko smo se sprehajali po Piranu, je hodila zelo počasi, ker jo bolijo noge. Ker se je nam mudilo, smo jo začeli preganjati. Bili smo nestrpni.Z bratcem sva se oba hotela igrati z avtomobilom na daljinsko vodenje. Začela sva se prepirati. Ko sem premislila, sem mu prepustila avto. Kdaj komu sežem v besedo. Takrat sem nestrpna.

Tjaša Peternel

MOJA ZGODBA O NESTRPNOSTI

Bil je deževen dan. Odločila sem se, da bom gledala film. Začel se je. Naenkrat pa je pozvonilo in na vratih sem zagledala sosedo. Začela mi je razlagati, kako je bilo na počitnicah. Bila sem zelo nestrpna, saj sem želela naprej gledati film. Na hitro sem jo pozdravila in odšla. Opazila je, kako nestrpna sem bila. Naslednjič, ko sva se srečali, je bila do mene zelo nesramna. To sem seveda opazila. In takoj se mi je posvetilo, da je hotela s tem pokazati, da je zelo neprijetno, če je nekdo do tebe nepotrpežljiv. Vse od takrat nisem več tako nestrpna.

Alina Mohorič

JETI V KATEREGA NI NIHČE VERJEL

Živijo, sem Jeti.

Odkar sva se z Nejcem spoznala se je moj svet popolnoma spremenil. Končno verjamejo vame! Z Nejcem sva doživela veliko dogodivščin in veva, da jih bova še veliko doživela.

Je sobota in z Nejcem sva se ravno prebudila. Mama naju je poklicala na zajtrk. Jedli smo kruh in med. Z Nejcem sva mislila, da bo danes navaden dan vendar ni bil. Z Nejcem sva se odpravila v park. Dišalo je po svežem zraku. Z Nejcem sva kar naenkrat obstala in obnemelo zrla v deklico, ki je za roko držala Jetija. Šla sva do njiju. Ime jima je bilo Simona in Breda. Po hribu smo se sankali. Naredili smo snežnega Jetija. V snegu smo delali odtise angelčkov. Zgradili smo velik iglu. Notri smo pili vroč čaj, jedli piškote, si pripovedovali šale in se smejali pozno v noč.

To je bil nepozaben dan. Imeti prijatelje, ki verjamejo vate, je neprecenljivo.

Vita Vidmar

Odraščanje

(primerjava knjig Urške so brez napake in Kakšno drevo zraste iz mačka)

Junaki knjige Kakšno drevo zraste iz mačka odraščajo na podeželju, junakinje knjige Urške so brez napak pa v mestu. Obe knjigi se dogajata v sedanjem času.

Tomaž, Janez in Mojca so doma v preprosti družini. So otroški, ljubeznivi in duhoviti. Sonja, Urška, Urška R., Eva, Desa in Martina se pogovarjajo o ličilih, fantih in zabavah. Med poukom si pišejo listke. Pogosto postopajo po mestu. Izražajo se zelo najstniško. Med njimi se pogosto zasluti ljubosumje, ki se ga pri Tomažu, Janezu in Mojci ne zasledi. Urški, Tomažu, Janezu in tudi meni se včasih ni smiselno učiti. Punce v knjigi Urške so brez napak so starejše od Mojce, zato jih igrače ne zanimajo več. Jaz pa se tako kot Mojca še vedno rada igram.

Obe knjigi prikazujeta odraščajoče otroke, ki doživljajo veselje, žalost in stisko, kot to včasih doživim tudi jaz.

Vita Vidmar

                                                    

Childrens Multicolored Alphabet Abc Stock Illustration - Download Image Now  - iStock